Zgodovina kraja

VAS NA RAZPOTJU

Pogled na Col iz vzhodne smeri

Col leži na robu visokokraške planote Trnovskega gozda. Obdajajo jo vrhovi Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa, proti zahodu se odpira pogled na Vipavsko dolino in ob lepem vremenu vse do morja. Strateški pomen tega območja je človek spoznal že v začetku našega štetja, ko je iskal najugodnejšo pot od morja proti notranjosti. Vas je nastala ob prometni povezavi med Aquilejo (današnji Oglej) in Emono (današnjo Ljubljano). O obstoju cestne povezave, (rimske ceste) priča tudi miljni kamen iz 4. stoletja, ki so ga našli v gradu Trilek, posvečen je bil Juliju Odpadniku, in kovanci iz še starejšega obdobja. Ostanki utrdb na Rižemberku, Šturmanku in Šancah kažejo na pomembno vlogo takratnega Cola v obrambnem sistemu Clauster Alpium Ilirium, to je bila utrjena obrambna črta, ki je varovala rimsko cesarstvo pred vdorom barbarskih plemen. Zagotovo je to območje odigralo pomembno vlogo tudi ob znameniti bitki Ob mrzli reki.
V pisnih virih je naša vas prvič omenjena v  urbariju iz leta 1345, zapis pa se nanaša na staro cerkev svetega Lenarta.
Prvo znano ime za našo vas je Podvelb, po gradu, ki se je nahajal v neposredni bližini današnje cekve. Na temeljih peterokotne trdnjave iz rimskih časov so ga v 16. stoletju sezidali baroni Flachenfeldi. Graščina Podvelb (Unted Dem Gewelb) je dobila ime po grajskem oboku, oziroma mostovžu, ki se je vzpenjal prek ceste in je povezoval dve stavbi, današnje župnišče in Tomicovo hišo. Tam so postavili tudi mitnico, kjer so pobirali neke vrste cestnino, oziroma carino (zoll). Grad Podvelb so deloma podrli leta 1840, že nekje v začetku devetnajstega stoletja pa se je ta del vasi poimenoval Col, prav zaradi cestnine, ki so jo sicer pobirali še naprej, vse do konca stoletja.
Grad Trilek je bil zgrajen v začetku šestnajstega stoletja. Prvič je bil omenjen v Valvazorjevi Slavi Vojvodine Kranjske leta 1679, napis na vhodu v nekdanjo klet pa priča, da so del grajskega poslopja  dozidali štiri desetletja prej, ko so lastniki z imenom Trileki, po katerih je grad dobil tudi ime, dobil plemiški naslov.
Kasneje je bil nekajkrat prodan, nazadnje so ga kupili Abrambsbergi in v njem živeli, dokler ni bil zaradi stečaja leta 1880 prodan na dražbi in začel počasi, a vztrajno razpadati. Kljub zanimivi lokaciji, od koder se razprostira pogled na Vipavsko dolino pa vse do morja, za grajsko poslopje ni bilo več pravega zanimanja in dokončno je bil prepuščen zobu časa.
Del vasi se še danes  imenuje Orešje, vendar pa ni natančnih podatkov iz katerega obdobja izhaja to ime. Ena od razlag pravi, da so ta zaselek tako poimenovali zaradi velikega števila orehov, morda pa ime izhaja iz besede okra, oziroma okrešelj, kar pomeni krušljivo steno, ki se pne nad Orešjem. V času Napoleonovih pohodov proti Emoni so Francozi kot prvi uvedli hišne številke, ki so naraščale od vzhoda proti zahodu. V Orešju je bilo v tistem obdobju 20 hiš, na Colu pa 13. Na  Colu, oziroma Podvelbu, se je leta 1809 odvijala bitka med Francozi in Avstrijci, ki so se morali umakniti, in Ilirske province so takrat pripadle Francozom.
Po umiku Francozov so naši kraji spet  prišli v roke avstrijskemu cesarstvu. Naši predniki so seveda še naprej živeli trdo in pusto življenje, preživljali so se v glavnem s kmetijstvom, gozdarstvom in ovčerejo ter drobno obrtjo,  kruh so služili tudi v hrvaških in avstrijskih gozdovih.
Poučevanje  otrok se je začelo že pred letom 1850, prvi učitelji pa so bili domačini. Osnovna šola je bila zgrajena leta 1873. Ker je postala cerkev sv. Lenarta, ki je stala na pokopališču premajhna, so začeli leta 1894 graditi novo cerkev. Dokončana je bila štiri leta kasneje. Življenje na Colu in v okolici naj bi na prelomu stoletja postajalo nekoliko znosnejše, čeprav je bilo še vedno precej trdo. Ljudje so bili še naprej odvisni predvsem od svojega dela, od tega, kar so ustvarili in pridelali sami.

Ob prelomu stoletja   

Začetek minulega stoletja je Col pričakal z novo cerkvijo in župniščem. Avstro – Ogrska država je trdno stala in malokdo je slutil, kako črni oblaki se zbirajo nad njo.
Z novo cerkvijo so Colčani  dobili tudi nov cerkveni pevski zbor, ki ga je vodil Anton Bajc  – Severju. Sever  se je z glasbo začel ukvarjati šele pri 21 letih. Pred tem  je v stari cerkvi na pokopališču prepevalo nekaj moških. Sever, ki je bil tudi cerkveni orglar, je vodil mešani pevski zbor, vaje pa so imeli kar pri Severju. Napisal je tudi nekaj cerkvenih pesmi. Nekatere so se ohranile do danes. Poleg vodenja pevskega zbora pa je Sever opravljal še naloge občinskega tajnika.
Sever je bil cerkveni orglar do postavitve novih orgel leta 1945. Na nove orgle, pa kljub zaslugam za postavitev le teh, ni smel  zaigrati.


Na Colu je delovala tudi dramska skupina, ki je v prostorih Društva (sedanja stanovanjska hiša Col št. 30; zraven župnišča) uprizarjala igre. Ustno izročilo pravi, da so bili prostori Na Društvu vedno premajhni, da bi si predstave lahko ogledali vsi zainteresirani. Dramska skupina je svoje delovanje  ohranila tudi v času italijanske zasedbe.
Lahko rečemo, da so Colčani na začetku stoletja živeli povsem običajno življenje; imeli so celo dve politični stranki – klerikale in liberale.

Čas  prve  svetovne vojne

Za prihajajočo svetovno morijo je bilo potrebno vpoklicati čimveč vojaških obveznikov  in tako  je tudi Col prispeval večino mladih fantov. Le redki so bili, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov izognili vojaški suknji. Točnega števila vpoklicanih nismo niti iskali, že bežno naštevanje padlih na bojiščih prve svetovne vojne (naštevanje padlih je zajelo le nekaj hiš v okolici župnišča), pa je dalo slutiti, da  je skoraj vsaka hiša izgubila kakega  svojega člana (čas 1. svetovne vojne je zelo dobro dokumentiran, tako da kakemu resnemu raziskovalcu iskanje  zgornjih podatkov ne bi smelo predstavljati večjega izziva).
Dodatno pa je število prebivalcev na Colu zdesetkala še španska gripa, ki je takoj po vojni zajela skoraj celotno Evropo.
Začetek vojne je na Col prinesel, poleg vpoklica rezervistov, tudi začetek gradnje vojaških utrdb na Grebenu. Na treh hribčkih, ki se od cerkve vlečejo proti zahodu, so tudi s pomočjo domačinov sezidali tri betonske utrdbe, obdane s strelskimi jarki. Hribčkov se je prav zaradi imen utrdb prijelo ime: Ajnzr, Cvajr in Drajr.
Gradnja teh utrdb je posebnost zaradi tega, ker so jih pomagale graditi tudi colska dekleta, kar kaže na to, da fantov ni bilo.
Navkljub vojni je država redno in dobro plačala za opravljeno delo. Da o kakem pomanjkanju v tistem času ne moremo govoriti,  pove podatek, da si je marsikakšno dekle za prisluženi denar kupilo zlat nakit.
Vojna se je vlekla, leta 1915 se  je moriji priključila tudi Italija, in razmere so se začele dramatično spreminjati. Primanjkovati je začelo strateških surovin, zvonovi so se iz zvonikov selili v tovarne streliva in varčevanje je postalo del vsakdanjika.
Avstrijci so s področja fronte in neposrednega zaledja izselili večino prebivalstva in tako so tudi na Col prišli begunci. Naseljeni so bili po posameznih hišah, kjer pa še sami domači skoraj niso imeli kaj  jesti. Lakota je bila neizbežna. Kako velika je bila, nam lahko pove dejstvo, da so še v sredini sedemdesetih let ženske iz Šempasa spraševale colske ženske, če na Colu še trpimo  lakoto (nekaj družin iz Šempasa je bilo med prvo vojno v begunstvu na Colu).
Naslednji, ki so na Colu trpeli strahovito lakoto, so bili ruski vojni ujetniki. Usek nad Žagoličem, na cesti Col – Predmeja, je namreč njihovo delo. Cesta, ki je vodila v zaledje fronte na Soči je bila potrebna popravila in Ruse je doletelo, da skopljejo omenjeni usek – Ajnšnit. Barake so imeli na ravnini tik nad usekom, material, ki so ga odkopali, pa so odvažali malo niže od useka. Še danes se  lepo vidi plato, ki so ga naredili. V tem platoju pa so menda pokopani tudi tisti, ki so pri  delu umrli. Nekaj pa naj bi jih bilo pokopanih tudi v gozdičku, ki se nahaja takoj za ravnino, kjer so stale barake.
Občasno so ujetnike pripeljali na studenec v Orešje, kjer so se umili. Eno od teh umivanj pa se je dogajalo ravno v času, ko so prvi sosedje studenca – Mrkcavi -  pripeljali domov belo korenje. Eden od ujetnikov je pred gospodarjem padel na kolena, sklenil roke in prav milo prosil gospodarja za en koren. Ko ga je dobil se gospodarju ni in ni mogel zahvaliti, tako je bil vesel. Seveda pa bi gospodar z lahkoto razdal cel gnojni koš korenja, ki ga je sicer rabil za svinjsko krmo.
V spominu domačinov pa so ostale tudi brezštevilne oskrbovalne kolone, ki so se iz smeri Podkraja in Črnega Vrha valile proti Predmeji. Tudi žičnica – teleferika – , ki je iz Črnega Vrha vozila do Bolkove njive, je ostala marsikomu v spominu predvsem po tem, da se je dalo na Prevalu, kjer je potekala nosilna vrv najniže, marsikatero vrečo sneti z žice. Seveda le do takrat, ko so tam postavili stražarja. Včasih pa naj bi nazaj proti Malemu Polju, kjer je bila pretovorna postaja, peljali tudi malopoljske otroke, ki so se vračali iz šole.
Bolj kot se je vojna bližala koncu, večje je bilo pomanjkanje. Ker se v bližnji okolici ni dalo dobiti moke, so jo nekateri Colčani hodili kupovat celo v Zaprešiče pri Zagrebu. Seveda se lahko vprašamo, kolikšno količino je posameznik lahko prinesel, saj ga je po vožnji z vlakom iz Zaprešičev  do Postojne ali Logatca čakalo še pešačenje do doma.
Kako hudo pomanjkanje je po koncu vojne vladalo, lahko sklepamo tudi po tem, da so domačinin celo v jetniških barakah, potem ko so jih zapustili Rusi,  našli nekatere stvari, ki so jim prišle prav.
Še dolga desetletja pa so posamezni predmeti avstrijske vojske služili v skoraj vsaki hiši. Tudi danes se najdejo hiše, kjer so še v uporabi ti predmeti.
Navkljub dejstvu, da se je Col nahajal daleč za frontno črto, pa je tudi tu izgubil življenje mlad avstrijski vojak.
Zaradi različnih vzrokov (končna postaja žičnice, skladišče, ruski ujetniki,vohuni…)  je bila tudi na Colu uvedena stražarska služba – vahta. Obhode po vasi in spoštovanje policijske ure  so opravljali kar starejši domači moški – vahtarji, ki pa so bili oboroženi. Seveda pa so policijsko uro domačini in tudi  avstrijski vojaki veselo kršili. Predvsem mladi, colska dekleta in  postavni avstrijski vojaki; colski fantje so bili tako skoraj vsi od doma.
Tako sta se že v mraku sestala dekle in avstrijski vojak v vrtači, kjer je sedaj opuščeno balinišče bifeja Pod lipo. Prav takrat pa je mimo prišel vahtar. Vojak je hitro splezal na drevo, dekle pa je vahtar opazil in se ji približal. Ko je prišel do nje, je začelo v krošnji nekaj šumeti. Vahtar je parkrat vprašal kdo je, ker pa ni dobil odgovora, je v krošnjo ustrelil. Avstrijski vojak je mrtev padel na tla.
Njegovi tovariši so ga nato pokopali na colskem pokopališču, zraven groba pa so posadili tri smreke. Tako je del pokopališča dobil ime Pri treh smrekah. Smreke so kasneje posekali, ime pa je ostalo.

Pod Italijo

Konec I. svetovne vojne je prinesel tudi konec Avstro-Ogrske monarhije in naši kraji so kot darilo za vstop v vojno pripadli Italiji. Začelo se je poitalijančevanje, v začetku bolj milo, po nastopu fašizma pa z vso močjo.
Dramska skupina je v začetku še nastopala v slovenskem jeziku in v spominu je ostal tudi naslov igre: Mlinarjeva hči. Po letu 1928 pa skupina ni smela več nastopati v slovenskem jeziku.
Za razliko od dramske skupine pa  cerkveni zbor ni nikoli prepeval v italijanščini.
Tudi pod Italijo smo imeli svojega župana, le da je bila sedaj občina večja, saj je zajemala tudi Podkraj. Župan Oskar Šprinar je bil istočasno tudi nadlogar – fešnar, stanoval pa je v logarski hiši v Podkraju. Občinski prostori pa so se nahajali na Colu, v stavbi osnovne šole. Županstvo je obdržal tudi v času, ko je fašistična stranka prevzela vse vzvode oblasti v Italiji. Z razpadom Italije se je skupaj z Italijani umaknil.

Učiteljice, ućitelji, župnik in krajevna oblast leta 1920

Leta, ko je bila pri nas Italija, so ostala v spominu kot leta velikega pomanjkanja, brezposelnosti. Redno državno službo so imeli le redki in še ti so lahko z gotovostjo pričakovali, da jih bo država poslala kam na jug Italije.
Zaradi vojne v Abesiniji in sankcij, ki so bile  uvedene proti Italiji je začelo primanjkovati pogonskega goriva. Takrat so začeli masovno sekati v  primorskih gozdovih. Kuhanje oglja je postalo  donosno, saj je plin lesne mase poganjala celo tovorne avtomobile. Tudi z nakladanjem drv se je dalo nekaj zaslužiti in tako so delavci čakali tovornjake kar v lopi, ki se je nahajala nasproti gostilne Tratnik (lopa je sedaj preurejena v stanovanjsko hišo).


Precej domačinov je bilo zaposlenih tudi na obeh žagah; pri Judu in pri Rovanu.
Priložnostno zaposlitev so domačini dobili pri rekonstrukcijah in gradnji cest, veliko dela pa je bilo tudi ob gradnji vodovodnega sistema, ki naj bi napajal zaledje frontne črte v Črnem Vrhu. Del velikega sistema, ki je zajemal vodo v Hublju, sta bila tudi črpališče v Orešju in rezervoar v Žerivšah. Oboje je bilo praktično že dograjeno, ko je  se je začela vojna. Celih 40 let sta nato oba objekta čakala, da se ju je uporabilo za sedanji vodovod.
Istočasno kot vodovodni sistem so Italijani gradili tudi sistem obmejnih utrdb, ki se je raztezal od Reke do pod Triglava. V okolici Cola se teh utrdb ni gradilo, zato pa so še danes vidne v okolici Podkraja, Hrušice , Godoviča… Znane so tudi po tem, da iz njih ni bil izstreljen niti en strel. Šele po II. svetovni vojni so bile vsaj delno uporabljene, saj so domačini, v pomanjkanju železa iz njih odnesli vse, kar se je odnesti dalo. Varne niso bile niti ogromne litoželezne kupole, niti v strop vbetonirane železne traverze.
S postavitvijo meje med Italijo in kraljevino Jugoslavijo so naši kraji naenkrat prišli v obmejno področje in začelo se je delati tisto, kar se je vedno delalo in se še dela ob meji: tihotapiti.
Kontrabant je marsikomu prinesel lep zaslužek, mnogim pa je bil način, kako priti do cenejše jugoslovanske moke in s tem do malo večjega hlebca kruha.
Italijanska država se seveda ni sprijaznila s tihotapstvom in kontrole ob meji so bile pogoste. Seveda so  iskali tudi tihotapske poti v notranjosti države, a so naleteli na vsega zmožne nasprotnike in tako je marsikateri financar enostavno izginil, ko je oprezal za tihotapci. Dogodilo se je tudi, da so ga po dolgih mesecih našli za eno nogo privezanega v vrhu mladega drevesa. Med iskanjem po gozdu je namreč stopil v zanko, ki je bila privezana na upognjeno drevo. Ko se je zanka sprožila, je istočasno osvobodila tudi drevo, in ubogemu revežu ni bilo rešitve, saj ga je drevo potegnilo visoko v zrak.
Večji tihotapci so se z italijanskimi obmejnimi organi borili na tak ali drugačen način. Mnogi so raje ubrali nekoliko man atraktiven, zato pa bolj učinkovit način: dogovor s financarji. Vendar pa so tudi ti morali upravičiti svojo službo in tako so velikokrat   na račun večjih tihotapcev prijeli otroke, ki so se z nekaj kilami moke na hrbtu  šli kontrabant. Starši, ki so otroke po moko poslali, so seveda vedeli, da jih na meji lahko dobijo, toda veliko laže je bilo za prekršek zagovarjati otroka kot odraslo osebo.
Financarji so se, videč otroke z moko,  lahko obrnili tudi stran, vedno pa to ni bilo mogoče.
Posebno ob raznih inšpekcijskih obiskih se je kar naenkrat povečalo število otrok, ki so bili zaprti zaradi tihotapstva. Nekajkrat pa so bili »kontrabanti« zajeti tudi na račun domačih ovaduhov. Vendar pa vsi ti ukrepi tihotapstva niso zatrli in to se je nadaljevalo do začetka II.svetovne vojne.


Bolj kot se je bližal začetek II.svetovne vojne, večje število mladih fantov je bilo vpoklicanih k vojakom. Z gotovostjo lahko rečemo, da so se Colčani borili povsod tam, kamor se je namenila italijanska vojska. Rusija, Grčija, Francija, Severna Afrika…Marsikdo je v teh krajih ostal za vedno.
Tiste, ki so ostali doma, pa so čakale prav tako hude preizkušnje, saj so imeli le malo možnosti, da konec vojne  dočakajo doma kot skrivači.

Povojno obdobje

Vojna vihra seveda tudi Colu ni prizanesla in osvoboditev je dočakal z globokimi ranami. Ne samo na objektih, ampak tudi v srcih ljudi, ki so doživeli različne tragedije. Posledice vojne je bilo seveda v naslednjih letih krepko čutiti, nekatere so se odražale celo v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Prva povojna leta lahko tudi na Colu označimo kot čas udarništva. Formirano je bilo podjetje Obnova, ki je skrbelo za popravilo porušenih objekotv in gradnjo novih. Bivše italijanske kasarne so porušili in s prostovoljnim delom zgradili Prosvetni dom.  Tudi Zadružni dom je bil zgrajen s pomočjo krajanov, oba objekta pa imata tudi danes skoraj povsem enako podobo.
Posebno poglavje je Kmetijska zadruga Col, ki je imela zelo razvejano dejavnost in je pomenila pomembno gibalo kraja in tudi njegove okolice. Ljudje so se zaposlili tudi na žagi, oziroma v parketarni, in ko je bila leta 1952 ustanovljena še občina Col, je kazalo, da se bo to območje dokaj hitro razvijalo. Prvo polovico petdesetih let lahko na nek način označimo kot leta optimizma, v katerih naj bi si ljudje ustvarili možnosti za solidno življene, takšno, kakršnega pač lahko ponudi colska planota.

Žal pa se je začela situacija počasi spreminjati. Takratna oblast je Col že zelo zgodaj ožigosala zaradi domnevne medvojne dejavnosti, oziroma sodelovanja s »poraženci«. Kot smo že dejali, bi bila ta tema potrebna temelitejše raziskave, kateri pa čas, ki ga živimo, ni najbolj naklonjen. Rečemo lahko le to, da je bil Col že od nekdaj pomembno križišče, ki so ga seveda obiskovale tudi številne vojske. To velja tudi za zadnji leti vojne, ko so bili ljudje po kapitulaciji Italije še dodatno zmedeni in zbegani. Težko je reči, kaj se je takrat dogajalo v njihovih glavah, očitno pa je, da so to zmedo nekateri izkoristili in posameznike pridobili za to ali ono stran. Po pripovedovanju so vas včasih v enem dnevu obiskale tri različne vojske; vse so samo jemale in zelo malo dale. Drobno razmišljanje na to temo sklenimo z mislijo, da pač nobena  vojska ni pravična, še posebej zaradi tega, ker največkrat prizadene tudi povsem nedolžne. Pa morda še to: zgodovino najprej napišejo zmagovalci…
Težko je reči, ali so bile posledice vojne tiste, ki so največ prispevale k postopnemu zaviranju razvoja vasi in okolice. Dejstvo je, da se je sredi petdesetih let začelo življenje na Colu ustavljati. Najprej s postopno ukinitvijo Kmetijske zadruge in z ukinitvijo občine Col, za nameček je prišla leta 1962 še naravna nesreča v obliki že večkrat omenjenega požara v parketarni. Delo je izgubilo več kot sto ljudi; nekateri so ostali doma, drugi se odločili za delo v Dolini, nekateri so Col za vedno zapustili. Začelo se je desetletno obdobje, ko mnogi v teh krajih niso več videli prave prihodnosti.
Toda mnogi izmed tistih, ki so vztrajali, so vendarle uspeli počasi izboljšati svoj standard. Najprej  z adaptacijami starih hiš in z gradnjo novih, kasneje pa tudi z s tehničnimi in gospodinjskimi pripomočki; od traktorjev, kosilnic in žag, do pralnih strojev, zamrzovalnih skrinj in televizorjev.  Vse to so omogočile pridne roke in varčevanje, zagotovo pa tudi »socialistični krediti«, ki so, tega ne smemo pozabtiti, pomagali prebroditi marsikatero finančno stisko. Kako poceni je bil ta denar, so mnogi spoznali v siloviti inflaciji v kasnejših letih.
Še vedno pa se je vleklo neke vrste zapostavljanje s strani vodilnih občinskih struktur. Do izraza je recimo prišlo pri elektrifikacji Gozda in Križne Gore, še bolj pa pri akcijah, ki so pripeljale do odprtja obrata žirovske Alpine. Predvsem naj bi bilo takrat v občinskih uradih čutiti neke vrste nezaupanje do Colčanov.
Z odprtjem Alpine leta 1972 se je zagotovo začelo novo poglavje v novejši zgodovini Cola. Pravzaprav lahko rečemo, da je bila vas dokončno rešena. Zaposlitev so dobile tudi dekleta, matere in gospodinje, družinski proračuni so se nekoliko povečali, za nameček pa je podjetje Alpina pomagalo tudi pri raznih potrebah na vasi. Ko se oziramo nazaj, lahko ugotvimo, da so bila sedemdeseta leta, kljub nekaterim pomislekom, ki morda letijo na takratni sistem, na Colu dokaj plodna in dejavna. Poleg odprtja obrata Alpine se je začelo z gradnjo vodovoda, zgrajeno je bilo asfaltno igrišče pod šolo, ustanovljena sta bila rokometni klub in gasilsko društvo, zgrajena gasilski in župnijski dom.
Kljub nekaterim zelo neprijetnim izkušnjam posameznikov smo na samem Colu v vseh povojnih letih brez težav izražali pripadnost krščanstvu. Takratna družbenopolitična ureditev je sicer imela svoja pravila, ki pa so vseeno dopuščala zmerno mejo osebne svobode. Poskuse zapostavljanja in etiketiranja smo Colčani ponavadi uspeli prebroditi predvsem z  vztrajanjem, ki je prineslo marsikatero pridobitev. Za sam razvoj vasi, oziroma celotne krajevne skupnosti, je bila vselej pomembna tudi enotnost krajanov, ki se je pokazala v številnih akcijah in še posebej pri vsakokratnem odločanju za samoprispevek. Brez tega finančnega vira bi bilo zagotovo precej manj narejenega, kasneje bi, recimo, prišli do telefonskih priključkov, do asfaltiranih krajevnih poti, do razsvetljave in drugih dobrin, ki so bile, resnici na ljubo, prebivalcem v mestih  nekako »položene v zibelko«.

Vir: Colski časnik 2000

SPLOŠNI PODATKI

Statistika 

Zbrali smo nekaj številk, ki tako ali drugače zaznamujejo življenje na območju krajevne skupnosti Col.  Na kratko smo se podali na začetek stoletja, podrobneje pa smo obdelali število in strukturo prebivalstva v naši krajevni skupnosti v zadnjem desetletju.

Prebivalci krajevne skupnosti Col

Leto:                    1900     1910        1931       1948       1961    1971    1981    1991
Št. prebivalcev:    807       812          891          815       806       768      765      824

V številke so zajeti vsi zaselki, ki tvorijo krajevno skupnost Col. Poleg samega Cola še Malo Polje, Žagolič, Gozd in Križna gora. Zaselki in njihova imena so se v zadnjem stoletju nekoliko spreminjali. Tako je bila do sedemdesetih let naša vas  razdeljena na Col in Orešje, Žagolič pa je postal »samostojen« šele pred dobrim desetletjem. Če  pogledamo na območje celotne krajevne skupnosti, ugotovimo, da je število prebivalcev v slabih sto letih nekoliko naraslo.     Občuten padec je bil le med leti 1930 – 1960, vzrok pa seveda vojna ter izseljevanje v tujino, oziroma v večja mesta.

Če pa nekoliko podrobneje analiziramo gibanje prebivalstva po posameznih zaselkih, potem ugotovimo, da na samem Colu in tudi na malem Polju in v Žagoliču število krajanov ni upadlo. Tako je leta 1900 Col štel 354 prebivalcev, ob popisu leta 1991 pa 483.  Malo polje in Žagolič sta na začetku stoletja štela 162 prebivalcev, dobrih devet desetletji kasneje pa je popis v obeh zaselkih naštel 194 oseb. Nekoliko bolj kritično je stanje v Gozdu, kjer je od začetka stoletja, ko je tam živelo 183 ljudi, njihovo število leta 1931 naraslo na 207. Potem pa je sledilo upadanje do 135 prebivalcev ob zadnjem uradnem štetju leta 1991. Porazni pa so seveda tovrstni podatki o Križni Gori. Leta 1900 je na Križni gori živelo kar  117 ljudi. Podobno stanje je bilo tudi leta 1931, po vojni pa se je ta številka zmanjšala na 88  prebivalcev. Nov padec je sledil v šestdesetih letih, ko se je število Križnogorcev zmanjšalo še za 25. V začetku leta 1981 je nato zaselek štel še 26 duš, ob zadnjem popisu na začetku devetdesetih pa le 12. Danes lahko prebivalce Križne Gore preštejemo na prste ene roke; 31 decembra leta 1999 jih je bilo 8, le dva sta mlajša od 50 let.  V novem tisočletju je pričakovati, da bo ta zaselek naše krajevne skupnosti spet bolj živahen, kajti hiše se obnavljajo in glede na napredek infrastrukture je morda pričakovati, da se bo kdo tam tudi za stalno naselil.

Popis prebivalstva v času nastanka društva Trillek

Zadnji popis prebivalstva je bil leta 1991. Splošni podatki, ki so bili zbrani takrat se verjetno ne razlikujejo prav veliko od podobnih podatkov, ki bi jih zbrali danes.
Zanimivo pa bi bilo videti, kakšne so ob koncu stoletja številke, ki zaznamujejo naš standard na področju prevoznih sredstev in gospodinjskih ter elektronskih pripomočkov. Ti podatki se spreminjajo iz leta v leto.

Spomladi leta 1991 je krajevna skupnost Col štela 824 prebivalcev, ki so živeli v 217 stanovanjih, oziroma v 221 gospodinjstvih. V poprečju so bile torej v vsakem stanovanju tri osebe. Na celotnem območju krajevne skupnosti so popisovalci našteli tudi 128 kmečkih gospodarstev, v obrazložitvi pa izvemo, da se za kmečko gospodarstvo šteje tisto gospodinjstvo, ki uporablja najmanj 10 arov obdelovalne zemlje ali tudi manj, če se ukvarja z živinorejo.
V krajevni skupnosti so našteli 303 zaposlene, poleg tega pa še 165 prebivalcev, z lastnimi prihodki, ki torej niso bili zaposleni, toda  ekonomsko samostojni.

Starostna struktura

Našli smo tudi nekaj podatkov, ki govorijo o starostni strukturi prebivalcev v naši krajevni skupnosti. Tudi ti so nekoliko starejši, raziskava je bila namreč narejena konec junija leta 1994,  glede na nataliteto pa lahko sklepamo,  da do kakšnih bistvenih sprememb ni prišlo.
Število prebivalcev se je od popisa prebivalstva nekoliko povečalo, tako da je krajevna skupnost Col poleti leta 1994 štela 846 članov, od tega je bilo 492  (58%) t.i. aktivnih prebivalcev v starosti od 18 – 65 let. Morda lahko naredimo manjšo primerjavo in omenimo, da je bilo oktobra letos v krajevni skupnosti  Colu 623 volivcev, torej krajanov starejših od 18 let.

Podatki iz leta 1994    (846 prebivalcev)
Starost               0 – 6      7 – 14        15 – 19     20 – 24      25 – 65      nad 65
Število. Preb.     100        103             67              63             414            99

Podatki iz leta 1999  (843 prebivalcev; 418 moških, 425 žensk)
Starost                0-14    15 – 24   25 – 39   40 – 49    50 – 64    nad 65
Število. preb.      186        122        174          122          105         134

Slaba polovica krajanov je bilo torej leta 1994  v širokem razponu  med 25. in 65. letom  starosti. 12 odstotokov  je osnovnošolcev, nekaj več kot 15 odstotkov je bilo mladine med 15. in 24 letom.  Predšolski otrok in »penzionistov« je bilo leta 1994  po stotinjo in predvsem ta podatek je zanimivo preveriti tudi danes, saj nam pokaže, da se  se na prelomu stoletja in tisočletja krajevna populacija nekoliko stara. Kljub temu pa se seveda Colu ni treba bati za svojo prihodnost. Kar se seveda tiče števila prebivalcev …

TURISTIČNE, NARAVNE IN OSTALE ZNAMENITOSTI

Vas Col leži na pomembnem križišču poti. Čez Predmejo (15km) pridemo do Lokev (27km). Na drugo stran pa nas pot preko Podkraja (5km) vodi do Hrušice (10km), ki je dobila ime po nekdanji rimski in poštni postaji Ad Pirum in je kasneje z dozidavo dobila pomembno mesto v okviru poznoantičnih utrdb Claustra Alpium Iuliarum v obrambi rimske države. Iz Podkraja je odcep lokalnih cest na visoko planoto Nanos, pa tudi v vasico Belo, in k soteski potoka Bela. Magistralna cesta teče od Godoviča (16km) in naprej proti potoku Zala v dolino Idrijce. S ceste proti Godoviču je tudi odcep na Javornik (1240m/n.m.), od koder se nam v lepem vremenu odpira čudovit razgled proti Vipavski dolini, Tržaškemu zalivu, na Julijce in notranjske visoke planote. Glavna cesta nas vodi po strmem pobočju Trnovskega gozda proti jugu v Ajdovščino (9km), ali proti severu proti ljubljani (65km). Med znamenitostmi v središču Cola je vredna ogleda cerkev sv. Lenarta, ki ima ladjo in dve stranski kapeli. Tako ladja kot kapeli sta pravokotne oblike. Na glavnem oltarju sta dva angela iz mavca, ob straneh pa sv. Ciril in Metod iz belega peščenca. Glavni oltar krasi slika farnega zavetnika sv. Lenarta (olje platno), ki je nastala l. 1905. Na desnem stranskem oltarju je kip Srca Jezusovega, na levem pa kip Matere Božje. V bližnjem Sanaboru je na ravnici med polji cerkev sv. Danijela, na začetku vasi Col pa nas iz smeri Ajdovščina pozdravlja obzidje gradu Trilek in njegov stolp.

Naravno okolje

Ko se ti zahoče videti Vipavsko dolino, vasice posejane sem ter tja, polja, na katerih zrno zrase v klas, da v poznem poletju boli od zlate barve, bošprišel na Col, vas, ki leži na stiku fliša in nariva kraških planot na nadmorski višini 612m. Pred tabo stoji mogočen Nanos, poraščen čez in čez, tako da redke košenice sramežljivo sklanjajo pogled nad silno zelenino. In dalje Hrušica. Na drugi strani greben, v njegovem toplem zaveterju so v preteklosti gradili večino hiš, danes se novogradnje razprostirajo vsepovsod. Kakor venec spleten nad colom pa Kovk s Sončarico, kamor naj bi Noe privezal svojo ladjo, in Belunc in Riženberk in Križna Gora in Špečk s križem na vrhu.
Najvišja gora blizu Cola je Streliški Vrh (1265m/n.m), pod vrhom je ravnica Kraljiška ravan. Od tu naj bi hunski kralj Atila  zagledal Furlanijo in Jdransko morje. Ob pogledu na rodovitno pokrajino Vipavske doline je ukazal vojski prodirati naprej.
Kot da bi vedela za skromnost ljudi, je zemlja tod skopa.
Tiho so se sklanjala trudna telesa k tlom in pridno so roke ruvale kamenje iz njihovih nederji in ga zlagale v kilometre kamintih zidov, da je na dnu kraške vrtače nastala majhna njivica. Nad vrtačami pa kot stražarji tudi do deset metrov visoki skalni osamelci, nekatere med njimi  je narava še posebej lepo izklesala (v bližini Žagoliča Hudičeva miza in slovenska sfinga)
Zvečer pa je na ustnice znojnega obraza priplavala pesem, da je šlo toplo od ust do ust o ljudeh in delu, o trplejnju in veselju, o spominih, vedancih,  hudečkih in bazaliških…. o ljubezni in sreči.

Zgodovinsko okolje

Vas  Col je nastala na prometni povezavi (ob rimski cesti), ki je vodila iz Aquileje  (današnji Oglej) do Emone (današnja Ljubljana). Na pomembno vlogo Cola v obrambnem sistemu Clauster Alpium Ilirium nam kažejo utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Riženberku. Predstavljale so utrjeno obrambno črto, ki naj bi varovala rimsko cesarstvo pred vdorom barbarskih plemen.Narejene so bile iz neobdelanega kamna in brez malte (suhi zid) Tudi  pri znani bitki pri Mrzli reki, je Col predsatvljal njeno nepsoredno zaledje.  O Colu nam naposredno priča omemba v urbariju 4. oktobra 1345. V srednjem veku je baron Flachenfeld na Colu postavil grad. Zgrajen je bil tako, da je preobokal cesto in omogočil popolno zaporo prometa proti Hrušici.  Prav po tem oboku se je vas na začetku imenovala Podvelb (Unter dem Gewelbe) Obok so podrli 1840 leta. Sedanje ime Col pa spominja na pobiranje deželne doklade na blago “colnine” (carine) ki so ga tod mimo prevažali proti Logatcu in Idriji. Preden pa pridemo iz Ajdovščine na Col nas na desni strani ceste pozdravljajo podirajoči se zidovi starega gradu Trilek in njegov dobro ohranjeni stolp. Grad je bil last grofov Trillek, nato pa plemičev Abramsbergov, ki so bili iz Šturij. V njihovi lasti je graščina ostala do smrti zadnjih dveh prebivalcev gradu. Od takrat pa nezadržno propada. V prejšnjem stoletju so na vrtu gradu našli rimski miljni kamen, posvečen Juliju Odpadniku (361-362 po K.), izdelan iz sivega lokalnega apnenca.

Avstrijske utrdbe iz  1.  svetovne vojne

Tudi Col bi lahko doletela enaka usoda, kot so jo v letih 1915-1918 doživele vasi v Soški dolini.
V pričakovanju preboja frontne črte na Soči je avstrijska armada neutrudno gradila rezervne položaje.
Ena teh linij je potekala po grebenu nad Sanaborom mimo Grahovnika na Greben, kjer so bile zgrajene tri večje utrdbe.
Pri gradnji le-teh so morali sodelovati tudi domačini (pretežno ženske).
Fronta na Soči je zdržala in namesto granat se je množice manjših bunkerjev lotil zob časa.
Večina jih je že zdavnaj podrtih in zasutih, trije   večji   -   betonski (AJNZR,  CVAJR,  DRAJR)  pa še vedno kljubujejo času.

Žičnica in skladišče avstro-ogrske vojske

Za potrebe frontne črte ob Soči je avstrijska armada potrebovala ogromne količine raznega materiala.
Tako je temu namenu služila tudi žičnica (teleferika), ki je iz Črnega Vrha preko Malega Polja vozila vojaški material na Col.
Končna postaja s skladiščem je bila na njivi pod mladinskim domom (zdajšnjo telovadnico OŠ).
Od tu so vojaški material z raznimi prevoznimi sredstvi vozili proti Predmeji in dalje na fronto.
Eden od domačinov na Predmeji je povedal, da so v ta namen uporabljali tudi pasje vprege.

Grad Trillek

Graščina v razpadajočem stanju ob cesti Col-Ajdovščina je bila najprej last plemenitašev Trileck.
Od njih so jo kupili Abramsbergi in v njihovi lasti je graščina ostala do smrti zadnjih dveh stanovalcev gradu.
Od takrat naprej graščina nezadržno propada.
V sedemdesetih letih tega stoletja je bil obnovljen grajski stolp.
Na enem od vhodov v grad je vklesana letnica 1639 in začetnice AT ZT.
Na grajskem dvorišču je bil ob koncu prejšnjega stoletja najden rimski miljni kamen, posvečen Juliju Odpadniku (361- 62 po Kristusu ).
Kamen hranijo v narodnem muzeju v Ljubljani.

Grad Podvelb

Ena od dveh graščin, ki so nekoč stale na Colu, je grad Podvelb.
Bil je sezidan na obeh straneh tedanje državne ceste, nad cesto pa se je vil mogočen obok, po katerem se je vas nekaj časa imenovala Podvelb.
Graščino baronov Flachenfeldov omenja že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske.
Obok je služil tudi kot zapora ceste, saj so tu dolgo časa »colnino«  (carino).
Obok je kasneje razpokal in so ga podrli, iz nekoč enotne graščine pa sta nastali dve ločeni stavbi.
Ena je Tomiceva hiša, druga pa župnišče.

Rimske utrdbe na Šancah, Rižemberku in Šturmanku

Območje Cola je v rimskih časih služilo kot del zapore, ki je preprečevala vdore v Padsko nižino.
V ta namen je služila utrdba Šance, ki je imela obliko nepravilnega peterokotnika z obsegom okrog 360 metrov.
Zidovi utrdbe so bili 4-5 metrov  debeli, zidani pa so bili na » suho «.
Od tod tudi ime utrdbe » Suhi zid «.
Tu je bila najdena ost puščice.
Utrdbi na Riženbergu in Štrumanku pa sta služili kot zapora proti Črnemu Vrhu.
Na Colu je bilo najdenih tudi veliko predmetov iz rimskega časa.
Najdbe se vlečejo iz Orešja (podkev, del ročnega mlina) preko Bajčeve njive (kosti, žare, novci) proti gradu Trilek, kjer je bilo nad cesto najdenih15 rimskih zlatnikov.
Na samem grajskem dvorišču pa je bil najden rimski miljni kamen.

Športni park Lipov Gaj s kraško jamo

Leta 1985 je bilo s prostovoljnim delom krajanov Cola zgrajeno večnamensko športno igrišče.
Leta 1992 se je poleg igrišča dogradilo še dvostezno balinišče z električno razsvetljavo.
Ob gradnji balinišča je bila odkrita še kraška jama, ki je bila kasneje urejena kot manjši prireditveni prostor.
V jami je bilo najdenih veliko kosov keramike, različni kosi železa kovinska konica sulice in mnogo kosti in zob živali.

Kraška jama po Višnjami

Manjša kraška jama, ki se je odprla, ko so pod Višnjami kopali za plinovod.
V jami so čudoviti beli kapniki, skrivališče v njej pa najdejo tudi netopirji.

Dvestoletna trta dišečka v Orešju

V orešju raste na višini 580 m ena najstarejših trt u Sloveniji.
Trto vrste dišečka je l. 1844 v svoji knjigi Vinoreja za Slovence opisal že župnik Matija Vertovec.
Sorta dišečka je bila pred pojavom trsne uši zelo razširjena po Vipavskem.
Tudi po Oreških lazih, kjer so včasih pridelali več kot 100 hektolitrov » oreške kislice «, je dišečka predstavljala več kot polovico trsov.

Ajnšnit – cestni usek pri Žagoliču

Cesta med Colom in Predmejo je v času 1. svetovne vojne služila kot ena od žil dovodnic za potrebe soške fronte.
Cesti so sedanjo podobo dali ruski vojni ujetniki, ki so poleg ostalega izkopali tudi usek Ajnšnit. Barake ujetniškega taborišča pa so bile postavljene na ravnem svetu tik nad usekom.

Napis na kamnu v Žagoliču

Napis na kamnu, ki stoji v Žagoliču ob cesti, sporoča, da leta 1822 ni bilo 17 tednov dežja.
Kljub začetnicam, ki so vklesane v kamen, nihče ne ve, kdo je ta napis vklesal.
Zaradi te in kasnejših suš so leta 1911 zgradili vaški vodnjak, ki je še vedno v uporabi.

Kraške vrtače s Hudičevo mizo za Žagoličem

Celotno območje, ki se za Colom širi proti Križni gori, je posejano s številnimi kraškimi vrtačami in večjimi ali manjšimi skalami – osamelci.
Najbolj je ta kraška pokrajina izrazita za vasjo Žagolič.
Večina vrtač je obzidanih s kamnitimi zidovi, na dnu vrtače pa je običajno skrbno obdelana njivica.
Nad vrtačami pa se dvigajo tudi do 10 m visoki skalni osamelci, med katerimi je najbolj zanimiva Hudičeva miza.

Snežna jama in ponikve – kraške vrtače na Malem Polju

Snežna jama na Malem Polju je znana po tem, da se sneg v njej ne stopi tudi do začetka junija.
V časih, ko še niso poznali hladilnikov, pa so s pomočjo listja sneg zadržali tudi do sredine septembra.
S tem snegom so hladili hitro pokvarljivo blago (predvsem maslo) na poti v Trst.

Cerkev Sv. Lenarta s pokopališčem

Prva cerkev na Colu je stala sredi pokopališča.
Prvič je cerkev sv. Lenarta omenjena v urbariju iz leta 1345.
Leta 1759 je tedanji župnik Lovro Prinčič dal zgraditi kamnit zvonik v beneškem slogu.
Cerkev je kmalu postala premajhna, zato so leta 1894 začeli z deli za novo cerkev.
Blagoslovljena je bila leta 1896, posvečena pa leta 1905.
Leta 1995 so bile v cerkvi posvečene nove orgle.
Stara cerkev na pokopališču pa se je začela podirati  in leta 1973 je bilo izdano dovoljenje, da se jo lahko poruši.

Osnovna šola Col

Poučevanje otrok na Colu se je začelo že pred letom 1850.
Prvi učitelji so bili domačini, poučevali pa so na Severšu za župniščem.
Leta 1873 je bila na Colu zgrajena šolska zgradba.
Do priključitve primorske k Italiji so na Colu poučevali številni učitelji, med njimi tudi oče Dragotina Ketteja.
Italijani so zaradi lažjega poitalijančevanja odprli številne enorazrednice, tako da je vsak večji zaselek imel svojo.
Šolsko poslopje  na Colu je bilo med II. Svetovno vojno požgano, leta 1946 pa s pomočjo domačinov obnovljeno.
V tej zgradbi se je pouk odvijal do leta 1985, ko je bilo poslopje, dozidan je bil tudi prizidek, ki pa na žalost ni dokončan.

Obrat Alpine na Colu

Tovarna Alpina je odprla obrat na Colu leta 1972.
Obrat je najprej domoval v prostorih telovadnice osnovne šole, zato so morali domačini zgraditi nadomestne prostore osnovne šole.
Delo je takrat dobilo 35 domačinov.
Leta 1982 je bil na Colu odprt nov obrat, ki je takrat štel 205 zaposlenih.
Danes, na žalost, Alpininega obrata na Colu ni več.

Zadružni dom

Na mestu, kjer stoji zadružni dom, je bila v prejšnjem stoletju globoka vrtača.
Ker so s tega območja takrat v Trst vozili mnogo ledu, je podjeten domačin vrtačo obzidal, tako da je dobil » lonec « s premerom 12 m in visok 7 m , v katerem je pozimi spravljal ledene bloke, ki so jih potem vozili v Trst.
Ko je posel z ledom propadel, pa je v začetku tega stoletja na istem mestu zgradil žago in mlin, » lonec « pa je pregradil čez polovico in ga uporabil za zbiralnik vode, brez katere si takratnih žag ni bilo mogoče zamisliti.
Žaga je bila med drugo svetovno vojno opustošena.
Sedanjo obliko pa je zadružni dom dobil v letih 1946 – 47.
Kasneje je v njem zelo uspešno delovala kmetijska zadruga Col.

Gostilna Tratnik

Med krajevne znamenitosti Cola zagotovo spada tudi gostilna Tratnik.
Pred kratkim je bila še ena najstarejših delujočih še gostiln na širšem območju Vipavske doline.
Začetki njenega delovanja so zaviti v tančico skrivnosti.
Zagotovo pa je gostilna stala na tem mestu že ob koncu prejšnjega stoletja.
Ob gostilni je bila tudi kovačija.
Lastnik gostilne Rovan je bil obenem tudi kovač, njegova last je bila tudi bližnja žaga.
Malo pred II. svetovno vojno je gostilno kupil oče sedanjega lastnika – Tratnik in tako je gostilna dobila ime in dober glas ki ga je lastnik s pridom ohranjal.

Bivša žaga na Colu

Tudi ta žaga je bila zgrajena ob koncu prejšnjega stoletja.
Po prvi svetovni vojni je žaga zamenjala nekaj lastnikov, par let pred II. svetovno vojno pa je bila dograjena še parketarna.
Po II. svetovni vojni je žaga v času največjega obratovanja zaposlovala 102 delavca.
Leta 1962 je parketarna s sušilnico popolnoma pogorela.
Do leta 1965 je delovala še žaga, takrat pa se je celotna dejavnost preselila v Ajdovščino.
Objekti žage so bili kasneje prodani kot stanovanjske stavbe, tako da le še ime » Na Žagi « spominja na nekdanjo dejavnost.

Izvir v Orešju z zbiralnikom v Žerivšah

Razen izvirov v Grahovniku in v Orešju na Colu ni tekoče vode.
Zato je bila – in je še, oskrba z vodo stalni problem Colčanov.
Z vodnjaki t.i. vaškimi štirnami, so se za silo oskrbovali z vodo.
Tak vodnjak je pripadal večjemu ali manjšemu številu hiš in včasih jih je bilo na Colu sedem, bogatejše hiše pa so imele svoje vodnjake.
Nekateri še vedno služijo svojemu namenu.
V času, ko je bilo to območje priključeno Italiji, pa so se obetali boljši časi glede oskrbe vode v teh krajih.
Italijanska vojska je v sklopu utrjevanja meje proti vzhodu začela graditi obsežen sistem vodo-oskrbe, katerega glavna žila je bil vodovod iz Hublja na Sinji Vrh.
Kot del tega sistema je bilo zgrajeno tudi zajetje v Orešju ter zbiralnik za vodo v Žerivšah, zbiralnik za vodo na Križni Gori, ter še šest nedokončanih zbiralnikov za vodo v hribu nad Črnim Vrhom.
Voda iz Hublja je že tekla na sinji vrh, začetek II. svetovne vojne pa je preprečil dokončanje začetnih del.
Po vojni pa so že zgrajeni cevovod iz Hublja odmontirali.
Da pa danes oskrba z vodo na Colu ni več tak problem skrbi že dokončan vodovod Gora.

Vir: Bilten arheološkega krožka učencev OŠ Col v šolskem letu 1995/96 pod vodstvom Lucijana Trošta.