Košnja po starem

 

Staro se umika novemu, 
novo postaja preteklost.

 

 

 

 
Ura je pol petih in poletna noč se preveša v jutro. Skrivnostno tišino le tu in tam zmoti piš burje, ki potegne čez Riženberk. Nekje nad pobočji, ki vodijo proti Javorniku postaja jutranje nebo svetlejše in tu se bo  čez slabo uro  prikazalo sonce. Različni glasovi, ki so sprva komaj zaznavni, prepričajo, da se kljub zgodnji uri vas že prebuja. Prve se oglasijo ptice, zasliši se pasji lajež in prižgo se prve luči. Oglasi se živina, kot da bi želela opozoriti, da se bo morala gospodinja najprej odpraviti v štalo.
Poletno jutro pa ponuja še en običajen prizor. Sredi vasi se zberejo kosci. Izmenjajo nekaj besed in se v prijetnem jutranjem hladu odpravijo proti senožeti. Skrbno skovane kose bodo najlepše odrezale travo, prepojeno z  roso, v svežem jutru pa bodo kosci privarčevali nekaj moči, kasneje bo poletno sonce povzročalo dodaten napor.
Ob prihodu na senožet je jutro že svetlejše. Gospodar  razporedi može in fante, ki  mu bodo v naslednjih urah pomagali pri enem najtežjih kmečkih opravil in kose kmalu zapojejo svojo običajno pesem. Elegantni, za oko prijetni, toda ponavljajoči se gibi koscev zahtevajo svojevrsten napor. Kratki postanki ob požirku pijače, ob brušenju kose ali pa takrat, ko je treba otreti potno čelo, so zelo dobrodošli. Seveda pa pravega oddiha ni.
Krepki ter odločni zamahi orodja, elegantni  plesi osle  po rezilu, tu pa tam kratek pogovor koscev, ki pomodrujeta o tem in onem, morda celo kakšen vrisk; to so glasovi, ki prihajajo s senožeti  nad vasjo in se stapljajo v glasove jutra, ki se je medtem že povsem prebudilo. V to nas prepriča tudi dogajanje  v vasi; nekje gospodinja že pripravlja izdaten zajtrk za kosce, drugje  hiti z molžo,  ponekod  pa živina že zapušča štalo in se med sadovnjaki odpravlja na pašo.
Kosce pozdravi sonce, prizor je včasih prav veličasten in pomeni svojevrstno plačilo za zgodnje vstajanje.
Medtem je del senožeti že pokošen, možje in fantje pa si  v hladnem zavetju, na   obronku gozda privoščijo kratek oddih.  Sveže jutro, poletno sonce, vonj po pokošeni travi in prijetna družba;   vse to pripomore k dobremu razpoloženju, in  morda pomeni   protiutež napornemu opravilu. In nad obronki Riženberka se oglasi pesem.           

To so klasični prizori zgodnjega poletnega jutra, kakršnega si že nekaj let zapored sredi julija ustvarimo skupaj z nekaterimi starejšimi krajani. Predstavljajo nam spomin na ne tako davno preteklost, na utrinke iz življenja na vasi. Na čas, ko so bila tovrstna opravila del poletnega vsakdanjika na marsikateri kmetiji. 

Dopoldansko sonce greje z vso močjo, ko so kosci že  tik pod vrhom senožeti. Le še nekaj zamahov, še nekaj plesov osle po rezilu in kosci bodo posedli v hladno senco, kjer jih že čaka zajtrk. Vonj z ocvirki zabeljene polente je v sveže pokošeni travi še mamljivejši. Spet oživijo zbadljivke in zgodbe.

Gospodar bo poskrbel za sušenje in spravilo sena, kosci pa  bodo med  postankom morda nadoknadili urico spanja, potem  pa bodo svoje orodje spet oprtali na ramo, se poslovili in se odpravili v razbeljen poletni dan. Do ponovnega snidenja naslednje jutro, ko se bodo še v mraku zbrali in odhiteli proti senožeti. Saj veste – skrbno skovane kose, bodo najlepše odrezale travo, prepojeno z  jutranjo roso.


Kosa je danes več ali manj pozabljeno orodje, le tu pa tam jo še uporabljajo za drobna opravila, sicer pa jo je, tako kot mnogo orodja in pripomočke iz tistega obdobja, povozil čas. Pravzaprav se nanjo v večji meri  spomimo ob različnih prireditvah, kakršna je tudi prikaz košnje po starem, ki jo že vse od zgodnjih devetdesetih pripravljamo v društvu Trilek. Pravzaprav ne gre za klasično prireditev , ampak bolj za osebno doživetje; starejši se spomnijo ne tako davne preteklosti, ko je bil ročna košnja nuja in potreba ter del poletnega vsakdanjika, mlajšim pa pomeni svojevrsten preizkus  spretnosti in vzdržljivosti.
Morda je vse skupaj nekoliko preveč idilično, morda  celo nekoliko pretiravamo, ko nizamo posamezne utrinke in prizore. Verjetno pa marsikdo izmed starejših najde veliko podobnosti s svojimi osebnimi tovrstnimi doživetji, ki nam jih tudi radi zaupajo.
Upamo, da se bomo še srečavali in spomin na ročno košnjo le ne bo odšel  povsem v pozabo.

Televizijske in radijske reportaže najdete v meniju: MULTIMEDIJA