Ura je pol petih in poletna noč se preveša v jutro. Skrivnostno tišino le tu in tam zmoti piš burje, ki potegne čez Riženberk. Nekje nad pobočji, ki vodijo proti Javorniku postaja jutranje nebo svetlejše in tu se bo čez slabo uro prikazalo sonce. Različni glasovi, ki so sprva komaj zaznavni, prepričajo, da se kljub zgodnji uri vas že prebuja. Prve se oglasijo ptice, zasliši se pasji lajež in prižgo se prve luči. Oglasi se živina, kot da bi želela opozoriti, da se bo morala gospodinja najprej odpraviti v štalo.
Poletno jutro pa ponuja še en običajen prizor. Sredi vasi se zberejo kosci. Izmenjajo nekaj besed in se v prijetnem jutranjem hladu odpravijo proti senožeti. Skrbno skovane kose bodo najlepše odrezale travo, prepojeno z roso, v svežem jutru pa bodo kosci privarčevali nekaj moči, kasneje bo poletno sonce povzročalo dodaten napor.
Dopoldansko sonce greje z vso močjo, ko so kosci že tik pod vrhom senožeti. Le še nekaj zamahov, še nekaj plesov osle po rezilu in kosci bodo posedli v hladno senco, kjer jih že čaka zajtrk. Vonj z ocvirki zabeljene polente je v sveže pokošeni travi še mamljivejši. Spet oživijo zbadljivke in zgodbe.
Gospodar bo poskrbel za sušenje in spravilo sena, kosci pa bodo med postankom morda nadoknadili urico spanja, potem pa bodo svoje orodje spet oprtali na ramo, se poslovili in se odpravili v razbeljen poletni dan. Do ponovnega snidenja naslednje jutro, ko se bodo še v mraku zbrali in odhiteli proti senožeti. Saj veste – skrbno skovane kose, bodo najlepše odrezale travo, prepojeno z jutranjo roso.
Kosa
Kosa je danes več ali manj pozabljeno orodje, le tu pa tam jo še uporabljajo za drobna opravila, sicer pa jo je, tako kot mnogo orodja in pripomočke iz tistega obdobja, povozil čas. Pravzaprav se nanjo v večji meri spomimo ob različnih prireditvah, kakršna je tudi prikaz košnje po starem, ki jo že vse od zgodnjih devetdesetih pripravljamo v društvu Trilek. Pravzaprav ne gre za klasično prireditev , ampak bolj za osebno doživetje; starejši se spomnijo ne tako davne preteklosti, ko je bil ročna košnja nuja in potreba ter del poletnega vsakdanjika, mlajšim pa pomeni svojevrsten preizkus spretnosti in vzdržljivosti.
Morda je vse skupaj nekoliko preveč idilično, morda celo nekoliko pretiravamo, ko nizamo posamezne utrinke in prizore. Verjetno pa marsikdo izmed starejših najde veliko podobnosti s svojimi osebnimi tovrstnimi doživetji, ki nam jih tudi radi zaupajo.
Upamo, da se bomo še srečavali in spomin na ročno košnjo le ne bo odšel povsem v pozabo.
Televizijske in radijske reportaže najdete v meniju: MULTIMEDIJA
