Preživel je vojne in revolucije, blagostanja pa tudi stiske in krize. Prinašal je, kolikor je pač mogel; včasih samo nekaj orehov in jabolk, drugič velike in bleščeče stvari. Zapisal se je v srca celim generacijam otrok. Marsikje je sicer živel predvsem  v izročilu, oziroma v katekizmih ter seveda v otroških očeh, polnih prikritega strahu, želja in pričakovanj, v zadnjem obdobju pa je mož v škrlatnem plašču in z dolgo brado tudi pri nas povsem enakopraven ostalima dvema decembrskima dobrotnikoma Božičku in Dedku mrazu. Je nepogrešljiv sopotnik decembrskih praznovanj. 
Ponekod postaja vse bolj podoben komercialnemu Božičku, zgolj blagovna znamka, drugje se ga lotevajo tako kot veleva izročilo; otroke obišče ponoči, oziroma na predvečer svojega praznika. Že pred uradnim formiranjem društva Trillek, že sredi osemdesetih, smo ga na ta način obudili tudi na Colu in s tradicijo neprekinjeno nadaljujemo.  
Na obisk k našim otrokom se vedno odpravi 5. decembra v poznih popoldanskih in zgodnjih večernih urah. Za mnoge je ta način Miklavževanja bolj prijeten, saj je zvečer ponavadi zbrana vsa družina in je lepše skupaj odpreti darila, se veseliti z otroki in opazovati njihovo reakcijo.
Prepričani smo, da nas bo še obiskoval…